Šla sem čez nekaj objav na tej strani, kjer marsikdo sprašuje o stanju ljudi, ki so bili testirani pozitivno na koronavirus. Pričevanj iz prve roke skoraj ni. Razumljivo. Strah pred stigmo, obsojanjem, očitanjem, so najpogostejši vzroki, da prizadeti ostajajo tiho, da prebolevajo svoje stanje v tišini za domačimi štirimi zidovi. Sama se bom javno izpostavila. Neposredno prizadeta z okužbo. Nič kriva, nič dolžna. Mogoče bo opis mojega stanja komu pomagal razumeti samo obolenje, mogoče bom komu zmanjšala predsodke o obolelih, mogoče koga zanimiram, da začne jemati samo stanje bolj resno.

Torej, 11.3. je v mojem domačem kraju odjeknila novica, da je bila na naši OŠ pozitivno testirana ena od tamkajšnjih učiteljic. Izkazalo se je, da gre za razredničarko mojega otroka. Še isti dan so se pri meni in otroku pojavili sledeči simptomi: smrkanje, slabše splošno telesno počutje, rahlo povišana telesna temperatura do 37,3, glavobol, pri meni še rahlo boleče grlo. Klasični simptomi za prehlad torej, bi človek rekel. Ob novici o tamkajšnji učiteljici sem se nemudoma zaprla pred zunanjim svetom z namenom, da preprečim širjenje virusa, ki zna biti eventualno prisoten. Ker pa je šlo za neposreden stik mojega otroka z obolelo, sem ga naslednji dan odpeljala na testiranje za prisotnost virusa, ki je bil pozitiven. Mene osebno niso testirali, saj so dejali, da sem skoraj zagotovo tudi jaz okužena, upoštevajoč znake, ki so popolnoma isti kot pri mojemu otroku. Poleg tega se število testiranih ljudi vztrajno veča, zato bodo teste opravljali samo še pri hudo bolnih ljudeh ali kroničnih bolnikih.

Danes je 4.dan od pojava prvih simptomov. Otrok se čez dan počuti popolnoma normalno, brez kakršnihkoli težav, le ob večerih se ponavadi pojavi malce slabše počutje. Sama se tudi dobro držim, do danes. Danes je moje počutje slabše kot pretekle dni, poleg tega sem zaznala rahle težave z dihanjem, ampak še vedno nič hudega. Držimo se, upamo na to, da se stanje ne poslabša. Samo življenje se mi je postavilo dobesedno na glavo. Ne smem dopustiti, da bi me trenutno stanje potrlo, toda ni enostavno. Pomembno pa mi je, da sem od trenutka, ko sem izvedela za okužbo učiteljice, naredila vse, da se stvar ne širi dalje.

Zavedam se, da imamo verjetno srečo, da stvar zaenkrat poteka v dokaj mili obliki. Marsikdo te sreče nima. Strah pa me je za ljudi, ki so mi blizu, pa imajo predhodna kronična obolenja. Samo apeliram lahko na zdravo kmečko pamet vseh ljudi, tudi vas, ki to berete, da jemljete virus zelo resno in da storite vse, kar je mogoče, da se širjenje zajezi, kajti edino, kar si človek v trenutni situaciji želi je, da je zdrav sam in vsi, ki jih ima rad. Pamet v roke, ljudje.

Vir: Facebook

**Objava je možna zaradi odobritve avtorja**

Preberite si še ostale zgodbe

Sem 59-letni podjetnik iz Ljubljane in pred kratkim sem prebolel okužbo z virusom SARS-CoV-2. Najverjetneje sem se okužil 29. februarja, ko smo bili skupaj s prijatelji na večerji. Nihče ni kazal znakov bolezni.

V zdravstvenih domovih so na vhodih pripravili preventivne točke, na katerih vas povprašajo o stanju, vročini. Podzavestno odvrnem "nimam vročine, bolijo pa me poškodovana rebra", vpričo njih razkužim roke in me spustijo dalje…

Okrog 21:30 ure sem končno prišel domov. Na vratih me je pričakala žena, ki pa se me ni hotela dotakniti, saj so 5 minut pred mojih prihodom domov objavili, da imamo v Sloveniji prvega okuženega s koronavirusom, ki je prišel iz Maroka...

© 2020 CNJ digital agency Vse pravice pridržane.
Informacije na strani povzete iz virov NIJZ, WHO, Johns Hopkins University, Worldmeter, Gov.si. Za točnost podatkov ne odgovarjamo.