Ni nujno, da sem v članku na naslovni fotografiji omenjen ravno jaz, definitivno pa ustrezam temu opisu. Zato vam želim vsem iz prve roke povedat “zgodbo iz prve bojne linije”.
Udobno se namestite - če imate kdaj čas, ga imate zdaj. ;)
Iskreno bom opisal bedarije, ki sem jih naredil na tej poti, zato, da jih vi ne boste - sem se namreč tudi jaz zgražal nad ljudmi, ki so "prišli iz Italije in direkt med narod", sam pa sem (popolnoma nenamerno) skoraj ogrozil življenje zelo dobre zdravnice, opcijsko pa še nekaj deset ljudi, s katerimi sem delal in/ali se družil v preteklih dneh.
To ne pomeni odnosa “saj je corona sam en prehlad” ali pa “preventiva je brezveze”, ampak PANIKA RES NIKOMUR NE KORISTI. BODITE PA ODGOVORNI. In ko boste pri tem, bodite še nekoliko bolj - PRETIRANO ODGOVORNI!
Moja zgodba se je začela z obiskom nadomestne zdravnice - nekoliko se mi je zakomplicirala nedavna poškodba reber.
14:30
V zdravstvenih domovih so na vhodih pripravili preventivne točke, na katerih vas povprašajo o stanju, vročini. Podzavestno odvrnem "nimam vročine, bolijo pa me poškodovana rebra", vpričo njih razkužim roke in me spustijo dalje. V čakalnici (končno) mir in zelo malo ljudi. Preventivno se vsedem sam zase. Ob vstopu v ambulanto me zdravnica pozdravi s preventivnimi vprašanji:
- "Težko dihate?"
- "Ja, imam poškodovana rebra."
- "Imate vročino?"
- "Nimam."
- "Ste jo imel pred kratkim?"
- "Ne... oziroma..."
Razmišljam, kako sem lahko pozabil - imel sem jo! Pred dvema dnevoma sem "zakuhal" zaradi prenapornega delovnika v mrzlem večeru brez ustrezne tople obleke. Seveda se mi je takoj ulilo iz nosa in ko sem prišel domov, sem izmeril 38 in nekaj. Res sem bil uničen. Spil sem čaj, kup vitamina C, se zavil v odejo in naslednji dan sem bil OK - logično. Ne prvi, ne zadnji res naporen dan v mojem poklicu.
Zdravnica me debelo pogleda in postavi podvprašanje:
- "Ste bili nedolgo nazaj v tujini?"
- "Ne.... oz. ja, smo bili na tridnevnem festivalu v Pragi, ampak to je že skoraj mesec nazaj."
Ona: "Datum?"
Začneva štet in cifra se ustavi pri 16ih dneh. Poči ji film: "Vi ste prišel brez maske? Pa z vročino? Pa težko dihate in v tujini ste bili pred "štirinajstimi" dnevi?" Šele takrat sem sestavil. Res mi jih je napela in danes ji dam prav (kljub negativnim izidom testa za korona virus). Takrat sem imel zelo jasen odgovor za vročino pred dnevi, pa tudi v Prago smo se odpravili odgovorno, preverili stanje z okužbami in šele na dan, ko smo jo zapustili, so potrdili prvi primer - skratka NISMO ŠLI V DRŽAVO Z OKUŽENIMI... AMPAK...
----
Izolirala me je v ambulanto in poklicala krizni center. Po kratkem posvetu se je vrnila, jaz pa sem se ji seveda takoj opravičil za svojo neodgovornost. Ampak opravičilo ne pomaga prav nič, če sem mogoče pravkar prenesel potencialno smrtonosni virus na človeka pred sabo, ne? (Moja glava, ne njene besede - ona je bila zelo korektna.) Po nekaj dodatnih pojasnilih mi je preventivno odredila izolacijo in vzela kontakte najbližjih, s katerimi sem bil v stiku. Nato me je v izolaciji napotila na Infekcijsko kliniko, v roko pa dala napotnico z napisom "SUM NA KORONA VIRUS".
16:00
Okoli 16. ure sem prispel. Na vhodu sta me pričakala moški in ženska v živooranžnih oblačilih, na rokavih našitki, ki so razkrivali, da gre za pripradnika Slovenske vojske. Odlično sta poznala protokol, bila zelo prijazna in predvsem zelo mirno in zbrano pričela s sprejemom. Najprej vprašalnik z osnovnimi podatki, kdo sem, iz kje sem, zakaj prihajam. Popisala sta simptome, ki sem jih imel in kontakte najbližjih. Po tem, ko sta dobro razkužila zdravstveno kartico in jo predala v sprejemno sobo, sem nekoliko podebatiral z vojakinjo. Pravi, da na tej točki nimajo gužve, ker zaenkrat sem vozijo samo potrjene. Ampak da pričakujejo bistveno večji tempo v prihodnjih dneh. Videti dva človeka, ki sta praktično "na prvi bojni liniji", pred smrtonosnim virusom pa ju ščitijo samo maske in rokavice, mi je dalo še toliko bolj za misliti. Res, fantje in dekleta, ki boste v prihodnjih dneh oddelali tukaj: Velik hvala vam in prosim, ostanite varni - zase in za svoje najdražje, ki vas čakajo doma.
Napoten sem v izolacijsko ambulanto 1. Vojakinja me pospremi (še vedno na varni razdalji) po popolnoma novo izgrajeni poti, ki vodi direktno do ambulant - vstop iz zunanje strani stavbe. Odpre mi vrata, z iskrenim pogledom v oči mi zaželi vso srečo. Verjamem ji, da misli zelo resno.
16:30
Potem pa instant reality check: Znajdem se v "popolnoma olupljeni" sobi. Penast (ampak v nepremočljivo pralno gumo zavit) jogi je edina mehka stvar. Poleg postelje miza z razkužili in osnovno medicinsko opremo. Ob drugi steni velik koš z modro vrečko za nevarne odpadke.
Mojih prvih 15 minut v izolaciji. Sam. Sicer prepričan, da virusa res nimam, ampak vseeno me malo stiska. Kaj, če sem kaj spregledal? Razmišljam o zdravnici - kako sem ji najbrž uničil dan. Kako bo šla domov? Kaj bo morala narediti, da zaščiti svoje najdražje? Tukaj mi šele kapne, zakaj ona MORA POSTOPATI PO SISTEMU "ABSOLUTNO NIČ TVEGANJA" in zakaj v njenem poklicu ne zadostuje "naš klasični odnos - eh, pa saj to ni možno, to je pa res skoraj nemogoče". Ta SKORAJ je lahko zanjo usoden. Ali za koga od njenih najdražjih. ABSOLUTNO NIČ TVEGANJA! RAZMISLITE O TEM NASLEDNJIČ, KO VSTOPATE V KATEROKOLI ZDRAVSTVENO USTANOVO. Pa samo masko bi si nadel, kmet.
16:45
V sosednjo sobo vstopita dve ženski. Spremljam izredno natančen postopek oblačenja in navodil za ravnanje z obleko po pregledu. Vse je točno določeno. Vse se ali takoj zavrže, ali pa "utopi" v alkoholu (očala recimo). Vstopi zdravnica, "vesoljec". Ne mislim v slabem / čudnem pomenu, ampak zaščiteno ima res celo telo. Dvojne rokavice. Zelo je umirjena, obravnava me korektno. Zanjo nisem "biološko orožje", pa čeprav to pravzaprav (ta trenutek) uradno sem. Mirno se pogovoriva, na papirnato brisačo za enkratno uporabo zapiše vse detajle. Nato jih skozi okno "skopira" - v bistvu prepiše kolegica na drugi strani šipe. Po kratkem pregledu sledi zelo natančno odstranjevanje zaščitnih oblačil. Slabo se sicer spomnem, ker sem imel polno glavo stvari. Pred dvema dnevoma smo snemali film. Cela ekipa folka. Kako se lotiš podajanja te informacije kot vodja produkcije? Fak, no. 🤦♂️
Zdravnica se poslovi z besedami "vse bo dobro". Res je legenda. Velik hvala za "top!" odnos. Vstopi sestra in mi najprej razloži postopek. Vzela mi bo bris skozi nos. Nekoliko neprijetno bo. "Jebiga", je moj odgovor, "kar je treba, je treba." Z vatirano palčko mi skozi nos vzame bris, občutek je res nekoliko "blesav". Ampak hitro opravi in sledi odvzem krvi. Z dvojnimi rokavicami (in to ne tistimi tankimi lateks) to definitivno ni enostavno opravilo. Dobro ji gre, čeprav je malo nervozna. Ni najbolj neboleča izkušnja (ne maram igel), ampak jaz bi si v taki opremi najbrž roko razkosal, preden bi našel žilo. 🤷♂️😜 Ona hitro opravi in se opraviči, če me je slučajno bolelo. Seveda se jaz zahvalim njej. Zaželi srečo in odide.
Po navodilih ostanem sam v prostoru in čakam. Ker je sedet muka (rebra me res bolijo, zato sem v bistvu sploh šel k zdravniku), ležem in med razmišljanjem počasi tonem v spanec. Zelo sem miren, ker sem "110%" prepičan, da pač res ni šanse, da sem okužen. Ravno zadremam, ko na zunanja vrata potrka nova sestra. "Borković? Pridite z mano!" Pelje me v prvo nadstropje v sobe za izolacijo. "Koliko časa bo trajalo za rezultat?", vprašam. "Dve do tri ure", odvrne.
18:00
Hodiva po hodniku polnem enakih zelenih vrat, na vseh enaki rumeni znaki z rdečim napisom: IZOLACIJA in simboli za obvezno zaščitno opremo. Spet me malo stisne. Pospremi me v eno izmed njih, prijazno pojasni, da bom tukaj počakal na rezultate. Na nočni omarici me čakata dva papirnata lončka s čajem, drugače pa je soba prazna. Mnogo prijetnejša od prejšnje seveda, z oblečeno posteljo in kovtrom. Sestra mi ponudi pižamo in mi pojasni daljinec za klic sester. Nato zapusti sobo in zapre dvoja vrata. Ležem in poskušam zaspat. Ura je 18:00 (tam nekje). Naslednje tri ure preživim napol v snu, boleča rebra ne pomagajo pri spanju. Vleče se v noč. Obisk še ene zdravnice, spet ista vprašanja, osnovni pregled. Slabo se spominjam, res sem bil izmučen. Čakam že več kot tri ure, nekoliko sem nestrpen.
21:15
ZELO DOLGIH 7 ur zatem, ko se je vse skupaj začelo: V sobo končno vstopi zdravnica, prvi "ne-vesoljec" od kar se je moja saga korona začela. Zaslutim dobro novico. "Gospod, vaš test na korona virus je negativen." (FUCK YES! 🔥) "Boste pa vseeno ostali pri nas, da pozdravimo vaše vnetje in naredimo dodatne teste."
Veselo novico sporočim domačim, ki so v vmesnem času prav tako doživljali "orng kalvarijo" - v preteklih dneh sem bil namreč v stiku s praktično vsemi, za dan žena sem objel vse babice, tudi po Katja-ini strani. Veliko olajšanje z vseh strani. Lucky me, v prihodnjih dneh bo marsikdo moral sporočiti "zelo drugačno" novico.
Približno opolnoči me prestavijo na (mislim da) intenzivni oddelek in tu preživim tri dni. Ne bom "utrujal" z zgodbo življenja v bližini ljudi, okuženih z nalezljivimi boleznimi (na tem oddelku sicer še ni korona bolnikov). Kljub temu pa sem uspel izkusit življenje in razmišljanje ljudi, ki bodo vsak čas porinjeni "na fronto".
Pod črto gre nekako takole: Vsi so zelo mirni. Realno še ni “štale”. Oddelek se pripravlja, čisti. Vsi bolniki, ki so OK za domov, so v naslednjih dneh odpuščeni iz bolnišnice. Vsi, ki niso, so preseljeni na druga mesta. Infekcijska se ZELO ODGOVORNO pripravlja na naval (po moji laični oceni seveda).
Zdravniki s katerimi sem govoril so sicer veseli, da se narod počasi začenja obnašat odgovorno in sprejema nujne ukrepe, ampak so mnenja da smo "teden ali dva prepozni". Govorijo s kolegi iz Italije in pravijo, da je tam resnično "štala", "fronta". Zdravniki tam delajo v "vojnem" načinu, naenkrat nihče ni več specializant, ampak so vsi "first responderji", pomagajo kjer lahko, komur lahko. Ampak dnevno mora vsak od njih sprejeti nekaj zelo težkih odločitev, dobesedno izbrati kdo preživi. Dnevno umirajo ljudje, ki sploh niso okuženi, ampak bolehajo za recimo težjo pljučnico. Ampak zanje ni respiratorja, ker ga uprablja nekdo s Covid-19. Zna biti eden od "prepametnih za preventivne ukrepe". In zaradi njega bo v naslednjih dneh umrl "nedolžen" človek ali 5 njih.
NE BODI “PREPAMETEN”! BODI ODGOVOREN!
Tukaj moram napisati še izjemno veliko pohvalo sestram in negovalkam, ki ostajajo nasmejane in pozitivne kljub temu, da so vsak dan v bližini okuženih ljudi. Tri dni sem preživel v sobah s starejšimi, nepokretnimi ljudmi - brisanje dreka čez cel dan - and you have a shitty job, right, Janez?
Hvala vam, ostanite zdrave, naj vam energije ne zmanjka! ❤️
Absolutno pa bom izpostavil še sanitarno osebje - ja, čistilke in čistilce. So najnižje na lestvici in to se dnevno lahko vidi. Imajo pa največ dela, ves čas jih kličejo iz enega na drug konec. Pa čiščenje bruhanja ali poscanih tal sploh ni večji problem. Oni so tisti, ki prvi pridejo v izolacijsko sobo zatem, ko prestavijo / odslovijo bolnika. Oni so tisti, ki slačijo okuženo posteljno perilo, razkužujejo vzmetnice, postelje, vse površine, kjer se lahko zgodi prenos virusov. In to počnejo zelo zavzeto, zelo odgovorno. Nihče jim ne gleda pod prste in če bi svoje delo opravljali tako napol, kot ga marsikdo drug v tej državi, bi imeli v dnevu ali dveh celo štalo.
Tako pa dobre volje držijo prvo linijo, njihove puške so pršilke z razkužilom, njihovi meči so čistilci za pod. Sovražnik pa neviden. "Svaka čast, legende! Pogumno dalje!"
Vso osebje ima pod črto kljub "še ne štali" že zdaj zelo naporne delovnike. Intenzivne priprave terjajo svoj davek. Vidi se jim na obrazih, čeprav so v odnosih zelo korektni.
ZATO BODITE PRETIRANO STRPNI V TEH DNEH. RAZUMITE NJIHOVO STISKO.
Pa to ne velja samo za zdravstveno osebje, večina nas bo "ostala doma" (upam, bravo!), nekateri pa bodo mogli delati zato, da vsi skupaj preživimo. In tisti ljudje imajo ali pa bodo imeli prav tako izjemno naporen tempo. Večina vas je lahko to izkusila v trgovinah v zadnjih dneh. Sam sem spremljal "od daleč", ampak zgodbe so me prav osupnile. Folk, ki se zdira na prodajalke, preriva po trgovinah, razmetava zložene dobrine. Pa a ste normalni?
Zadnjič mi Katja pove, da je bila v trgovini priča ženski, ki se je dobesedno zdirala na prodajalko, češ, da ji laže in da skrivajo dodatni avokado zadaj v skladišču. Zdirala! Če bi bil jaz v tem trenutku zraven, bi nekdo (ne glede na spol) fasal en streznitveni šamar in kratko predavanje o "privilegijih". BODITE STRPNI, BODITE PRETIRANO STRPNI!
----
Še enkrat poudarjam, da je potrebna skrajna resnost in odgovornost, da je v večini primerov potrebno spremeniti samo male stvari, pa bodo te imele velike učinke. Nič vas ne stane, če se s človekom pogovarjate z distanco dveh metrov namesto “klasičnega pol”. Razlika za vaše ali njegovo zdravje pa je lahko ogromna, ključna.
Zato tukaj še posebej apeliram na vse vas, ki ste "prepametni" glede ukrepov, na vas, ki ga pijete po gostilnah, hodite k frizerkam, "klepetat z babncami", žurate po diskotekah, na vas, ki si ne PREVEČ umivate rok (to ne obstaja!), zraven pa zasmehujete tiste, ki so mogoče malo pretirano previdni: Razmislite o tem. Danes si delate norca iz sočloveka, ki bo mogoče celo zaradi vaše neumnosti čez mesec dni brez enega od svojih bližnjih. Takrat ne bo več smešno.
Pa ne me narobe razumet, tudi sam sem v zadnjem času zalepil nekaj šal o koroni v različne (zaprte) skupine in to folku, ki razume črni humor. Ne rabimo pozabit, kaj je fun, ne rabimo pozabit na zabavo, razvedrilo. Lahko pa to naredimo na pameten način.
Ne morem povedat kako ponosen sem na skupino svojih prijateljev, ki je včerajšnji žur za Katarina-in rojstni dan prestavila "online" - v masovni chat in na skupinski videoklic. Neskončno dobro je bilo in vsi prisotni se strinjajo s tem. Režali smo se "kot budale", med udeleženci v videocallu sta bila DJa iz Basolovka kru-ja, ki sta poskrbela za odlično party glasbeno podlago (pač v kvaliteti videocalla), ampak vse skupaj je izpadlo izjemno dobro. Odličen večer smo imeli in počutili smo se vsi prav domače! #punintended
----
Skratka, dajmo se vsi skupaj za teh nekaj tednov potegnit nazaj, malo umirit, predvsem pa MALO BOLJ POSKRBET, DA TOLE MINE Z NAJMANJ MOŽNIMI ZAPLETI.
UMIVAJ ROKE!
KAŠLJAJ V ROKAV!
BREZ DOTIKANJA OBRAZA!
ABSOLUTNO MININALNO STIKOV!
SKRBI ZA IMUNSKI SISTEM!
OSTANI DOMA!
----
Hvala za tvoj prispevek k temu. 🙌
Vsem zaposlenim na Infekcijski kliniki Ljubljana najlepša hvala za vaš prispevek k mojemu zdravju in za vaš odličen odnos. HVALA! ❤️
'Mamo to! 💪
Ostanite zdravi! ❤️
LP,
Matic Borković
PS: Če meniš, da tvoji prijatelji niso dovolj resni glede situacije ali ravnajo neodgovorno, lahko seveda mirne volje pošeraš tale zapis.
Vir: Facebook
**Objava je možna zaradi odobritve avtorja**
